Na levi strani imam telefon in na desni knjigo. Psiček lovi namišljene miške po okoliških travnikih. V trenutku, ko želim knjigo odpreti, zagledam notifikejšen, ki me spet odvrne od branja. Mami je: “Ali pridete jutri na kosilo?” Začutim, kako energija steče po mojih najglobljih koreninah in na mojem družinskem vrtičku iz popka pravkar zraste nov cvet.
Odpišem: “A bodo dunajci?” Moja mami naredi najboljše dunajske zrezke s pupki. Pupki so ostanki panade. Drobtine, moko in jajca zmešaš skupaj in narediš kroglice. Spečeš jih enako kot zrezke. Vedela sem, kaj bo odgovorila: “Moram pogledat, če imam dovolj mesa.” Zadržim se, da ji ne napišem, da ima hrane dovolj za vsaj 2 šoli v naravi, zato napišem le. “Pridemo.”
Izjemno na živce mi gredo horderska nagnjenja moje družine, čeprav je polovica mojih oblek iz babine omare. Te so še iz časov pred masovnim prodorom plastike, vzponom hitre mode in absurdnega konzumerizma. Gospa iz čistilnice mi vedno reče: “Kakšni vrhunski materiali!”
Družinske korenine so zelo globoke in ta vrtiček je najtežje obvladljiv od vseh. Je poln vzorcev, ki segajo globoko v preteklost. So takšni in drugačni načini razmišljanja, izražanja čustev in komunikacije, pa politične usmerjenosti, vrednote, pogled na svet, … Jaz imam na primer eno babico, ki je imela na stenah obešene Titove portrete in je v občasno bila celo članica volilne komisije na vasi. Medtem druga trdi, da je politika k****, da naj se držimo čim dlje stran od nje. Prva je Gorenjka, druga je Ljubljančanka. Surprise! Ne marata se.
Večkrat se ujamem, da primerjam ljudi z zakoni narave. Ker mi smo narava, čeprav smo v resnici njena največja napaka. V moji teoriji rasti si domišljam, da ima vsak posameznik pet vrtičkov po katerih orje in raste skozi življenje. Najbolj ironično je, da se prava rast posameznika začne šele takrat, ko smo že “veliki” in samostojni. Padec za padcem in začnemo poganjati nove korenine, ki so plod naših lastnih prepričanj in želja. Stare nam služijo kot opora, pogosto pa tudi kot breme, ki se ga moramo naučiti izkoreniti in začeti delovati v skladu s časom in lastno voljo. V teoriji so ti vrtički vsakemu enaki, v praksi pa zelo različni.
Ko takole ležim pod drevesom in opazujem stanje na svojih vrtičkih, sem ponosna, da mi je uspelo prepoznati nekatere družinske vzorce, ki so mi nekaj časa krojili rast tudi na drugih vrtičkih. Na primer horderstvo, hitra vzkipljivost, glasno izražanje mnenja in manjvrednostni kompleks. Normalizacija psihoterapije v 21. stoletju se mi zdi eden izjemnejših napredkov sodobne družbe. Na drugi strani sem z večino stvari, ki so mi jih v življenje posadili starši, tete, strici in stari starši, zadovoljna. Na splošno bi moral družinski vrtiček v sebi nositi toplino, brezpogojno ljubezen in sočutje, ki ga je dobro vzdrževati ne glede na razlike med miselnostjo njenih članov. Zavedati se moramo, da vsak starš svojemu otroku da najboljše, kar v tistem trenutku zna in zmore. Gojiš spoštovanje in se ugrizneš v jezik vsakič, ko v mamini dnevni sobi, s polnimi usti dunajca, zagledaš že šestega glinenega pujska, ki se v tropu vzpenja po robu kamina: “Kaj pa, če bo potres?”
Odložim telefon in v upanju, da mi uspe prebrati vsaj 10 strani, sežem po knjigo. Psiček leži v travi in občasno v želji, da ujame naporno muho, hlastne po zraku. Ni mu uspelo, muha še zmeraj teži. Prisotna sem na vrtičku prostega časa. Na njem cvetijo raznovrstni hobiji, ki moje življenje polnijo do te mere, da se na kavču znajdem le zelo utrujena, televizije pa nimam že odkar živim na svojem. Včasih sem bila obsedena z Rebelde in z babi sem na skrivaj gledala vseh pet španskih nadaljevank v vrsti. Časi se spreminjajo in mi z njimi – seveda na bolje. Za razsežnosti tega vrtička sem najbolj hvaležna ravno družini, kjer sta bila narava in športi v njej vedno prva na to-do listi. Ob slabem vremenu pa številne ročne spretnosti, knjige in kultura.
Lani sem končno začela z učenjem klavirja. Učiteljica za glasbo mi je na prvi uri pevskega zbora v prvem razredu zabila: “Punčka, rajši si poišči kakšen drug krožek”. K zboru nisem nikoli več prišla. “Ne sintizajzer odpade, nimaš posluha, niti časa. In pika,” so mi rekli starši. Moja glasbena kariera je bila tu zaključena. 30 let kasneje ugotovim, da je klavir v resnici matematika in zagotovo najboljši način za pridobivanje posluha.
Spomnim se, ko je nekega dne v stanovanje na obisk prišla najemodajalka. 84 let stara gospa vredna vseh poklonov. Pod rokami je nosila risalni blok, saj je pravkar zaključila krožek slikarstva. V avtu sta jo čakali 2 veliki artičoki iz tržnice, ki jih bo pripravila za družinsko kosilo. Čez tri dni ima tečaj angleščine in za počitnice odpotuje na Sicilijo. Rekla mi je: “Veš, hobiji so najpomembnejša stvar v življenju. Če jih imaš, imaš vse. Če jih nimaš, se v mojih letih hitro počutiš sam.” Ta stavek se mi je za vedno vsidral v spomin. Naj se tudi tebi. In zapomni si – nikoli ni za nič prepozno.
Ko se takole ležerno nastavljam sončnim žarkom dobim sms od prijateljice: “Evo, šla od doma. 15 minut.” Vstanem, si oblečem jakno, požvižgam psičku, in se še enkrat ozrem, da slučajno česa ne pozabim. Če tega ne naredim, se kakšno uro kasneje, ko po nahrbtniku panično iščem npr. pasje vrečke, začnem spraševat, če so morda ostale tam. Stres, ki sem se ga skozi svoja pozabljiva leta naučila obvladovati.
Hodim proti vrtičku prijateljstva. Moj najljubši. Ta začne poganjati takoj potem, ko se naši starši začnejo družiti z drugimi starši, da se lahko otroci med sabo igramo, oni pa imajo čas za pogovore o vzgoji, prebavi in denarju, ki ga stanemo. Potem pride vrtec, za njim šola. Tu se začne zbiranje najboljših prijateljev, ki je sila imenitna stvar, dokler ne ugotoviš, da prijateljstvo niso samo lizike in potičke, ampak tudi razočaranja, spuščanja in predvsem zaznamki različnih obdobij. Uh, kako bolijo prve zamere. Prijatelji pridejo in grejo in le peščica je takih, ki se v naše življenje zasidra za vedno. Nekaj je takih, ki ovenijo. To je le znak, da se spreminjamo in spoštujemo vrednote na katerih želimo graditi. Pravi so za vedno, ne glede na to, kako pogosto se z njimi videvamo in kje živijo. So spominčice, kopica smehov in dogodivščin … Pa kozarcev vina, pridržanih las nad WC školjko in nepozabnih zgodb, ki se jim bomo vedno smejali. Priznajmo si, pogovori s prijatelji so najboljše gnojilo za naše vrtičke! Če seveda ne gnojimo po vrtičkih tretje osebe. Temu v realnem svetu pravimo upravljanje in to ni lepo. NI LE-PO!
Sprehajam se po mestu do izbranega pajzla in medtem pomaham znanki, ki mi prekriža pot. Na vrtu prijateljev mi pomaha ena roža. Lepote majhnega mesta, socialnih veščin, številnih hobijev in pogostih menjav delovnih kolektivov. Prednost širokega vrta prijateljev je tudi to, da na dnevni ravni večkrat dosežeš predpisanih 12 objemov, ki po mnenju Instagram strokovnjakov pripomorejo k večji osebni sreči. Dobro jim je verjeti.
Pridem do pajzla, poiščem prijateljico, jo objamem in psička privežem na stol. To mu ni všeč. Ko se končno uleže, je to na najdaljši točki, ki jo lahko doseže z najbolj napetim povodcem. Krasno. S svojim šarmom poskrbi, da očara čim večje število mimoidočih, ki ga pred skokom čez povodec božajo in ljubkujejo. Zato mimogrede odgovarjam še na tipična vprašanja, ki jih umeščam v pasji small talk: “Fantek je. 2 leti je star. Ni pasma, je mešanček. Kastriran. Zelo je posrečen, ja …”
Naročiva si že drugi špricer in po tem, ko si poveva vse o najinih zadnjih potovanjih in poletnih avanturah, se dotakneva najinih vrtičkov dela. Samozaposleni. Multipraktični in klasični predstavnici milenijske generacije, ki število neomejenih prostih dni postavljava pred stabilnost, socialno varnost in kreditno sposobnost. V praksi samozaposlenih je potem itak tako, da se brez računalnika ne premakneš nikamor, dopust pa je vedno podprt z vsaj odpisovanjem na emaile ali s kovanjem novih načrtov za prihodnost, v upanju, da bodo dovolj za plačilo stroškov, hrane, pasje hrane, najemnino in prostočasne dejavnosti. Vrtiček dela je tisti, ki nam prinaša rodovitnost tudi na vseh ostalih vrtičkih. Je tudi tisti na katerem preživimo približno 1/3 celotnega življenja in to je ogromno – nujno zlo, ki ga nove generacije poskušamo povezati s strastjo do dela in svobodo, čeprav ima skoraj vsak dva poklica in vsaj dve službi. Je prostor, kjer se moramo počutiti sprejete, slišane in vredne. Nezadovoljstvo se pozna na vseh vrtičkih! Je odgovornost do sebe in svojih življenjskih ciljev. Je ravnovesje, samozavest in postavljanje lastnih meja. Izgorelost ni šala. Poslušaj sebe, a govori na glas! Je boj za preživetje in test poguma pri katerem je uspešnost merljiva s številom trenutkov, ko si upamo skočiti ven iz škatlice. Po mojem mnenju je ena večjih življenjskih napak posameznika strah pred spremembo, stagnacija in ignoriranje dejstva, da okolje v katerem deluješ, ni več rodovitno zate. Mogoče bi bil za ta vrtiček najbolj primerna prispodoba rudnika – ko rude zmanjka, ga zapustiš in najdeš drugega.
“Še eno rundo, prosim. Pa dva kozarca vode.” Plus pajzlov je v tem, da se cena špricerja in ponudbe vsaj približno drži v okvirih nekdanje normalnosti. Še danes večkrat stvari preračunavam v tolarje. Minus pajzlov pa je, da za šankom po vsej verjetnosti bivakira vrsta čičotov, ki pivo pije že od jutra, in te pogosto ogovarja s sluzastimi opazkami. Ampak, če je cena špricerja maksimalno 7 evrov, preživimo tudi to. Čeprav je to 1600 SIT! Poceni belo vino in voda z mehurčki dandanes v popularnih kafanah dosega tudi 12 evrov na kozarec, kar se mi zdi absolutno absurdno in prime me, da zbežim iz države.
Kužek sedaj vohari od ene do druge, ker misli, da je že čas za njegovo večerjo. Moti se, saj je ura šele pet in ne šest, kar je njegova običajna ura za hranjenje. Seveda mu nikakor ni jasno, da smo že 10 dni nazaj prestavili uro na zimski čas, zato nama izmenično namenja mešanico žalostnih, luštkanih in obsojajočih pogledov.
Plačava. Obdelali sva že večino vrtičkov. Zmeniva se, da gremo naslednjič raje v hribe kot v bar, se objameva in odideva vsaka v svojo smer. “Pa doma pozdravi!” Na poti domov razmišljam o izkušnjah in poznanstvih, ki sem jih dobila s številnimi menjavami služb, kolektivov in ekip. Ter z delom v tujini in potovanji. Iskreno ne bi svojega življenja zamenjala z nikomer, čeprav “skos neki pakiram”. Prisotna sem na zadnjem in najpomembnejšem vrtičku od vseh – vrtičku izkušenj. Bolj kot smo radovedni, večji je. Več kot se premikamo v več barvah cveti in bolj smo modri. Več kot si upamo okusiti novega, več vemo in lažje se soočamo s težavami in ovirami, ki nam skočijo na pot. Seveda s tem tvegamo tudi več padcev, a sledi tudi več vzponov. Vrtiček izkušenj je vir s svojimi nauki in izkušnjami ključen za našo samozavest, ki je gnojilo za vse ostale vrtičke. Ker gnoj je zlato, zapomni si to.
Psičku ob prihodu v domače naselje na vrat obesim disko ovratnico in ga spustim iz povodca. Počasi se sprehajam proti domu in se na vsake toliko zaderem “Pridi! Poleg!”, potem pa z nasmehom opazujem, kako se približuje svetleča ovratnica. Ko pride, mu rečem: “Šibej!”, in spet gre, najraje proti smetnjakom, kar mu je ostalo v navadi še iz časa bivanja na ulicah. Težko je izkoreniti stare navade, tudi pri psih. Prideva do vhoda in psiček se neizmerno veseli večerje in ponovnega snidenja 2/2 svojega lastništva, saj ga ni videl že celi dve uri. Ko odprem vrata, se v trenutku požene na kavč in spet dol iz njega in to večkrat ponovi. Z repom kroži od veselja, saj smo končno spet vsi skupaj in njegovo življenje je spet popolno.
V stanovanju je sedaj 10 vrtičkov. Ko dobro spoznamo sebe, smo pripravljeni, da z vsem plevelom vred, svoje življenje združimo z vrtički sorodne duše. To združitev imenujemo ljubezen. Pazi! Tu lahko rastejo strupene jagode, ki se jih naučiš prepoznati skozi leta in serije napačnih odločitev. Ne jih jest. Če je treba, beži uživat samsko življenje, ker ga slej ko prej začneš pogrešati! Tam, kjer vidiš dialog, skupne interese in vrtnice – ostani. A ne pozabi – odnos je dvojno delo. Je oranje in usklajevanje desetih vrtičkov hkrati. No, so tudi tuje kocine v umivalniku, prazna škatla piškotov v omari in dvojna doza nogavic, ki čakajo, da jih nekdo zloži.
Psiček je pojedel in se poln pričakovanj ulegel na kuhinjski prag, kjer čaka, da iz shrambe pade še kakšen priboljšek. Pri tem ves čas maha s svojim dolgim repom. Vržem mu posušeno smrdečo ribico in medtem, ko jo išče, razišljam, da bi, če bi imela rep, tudi jaz v tem trenutku veselo mahala z repom. Razmišljam o jutrišnjih dunajcih s pupki in tatarsko pri mami.
P.S. Živijo! Če si prišel do sem, mi ful pomeni. 🙏 Dobrodošel_la v mojih koreninah, prostoru za starokopitne bralce. Tu si lahko izboljšaš statistiko enosmernega branja. Za delitev enostavno skopiraš link in ga prilepiš na željeni kanal.
